Simptomi – kako jo spoznamo?

Celiakija je bolezen “mnogih obrazov”, kot pravijo. In res je tako. Simptomi se lahko izražajo na toliko različnih načinov, da jo je težko pravilno in dovolj zgodaj diagnosticirati in niso redki primeri, ko bolniki s celiakijo dolgo časa sploh niso zdravljeni ali pa so zdravljeni na napačen način.

Celiakija pri odraslih ljudeh je bila omenjena že davno tega in sicer jo je prvi opisal Aretej iz antične oziroma helenistične grčije v 2. stoletju pred našim štetjem, medtem ko pri otrocih pa so bili klinični znaki celiakije zabeleženi šele malce pred letom 1900. Razmere med drugo svetovno vojno  glede preskrbe s hrano so nizozemcu Dicke-ju dale misliti, saj je bilo znakov celiakije manj. Ugotovil je povezavo med simptomi in dejstvom, da so ljudje med vojno uživali manj moke in močnatih izdelkov, medtem ko se je po vojni bolezen vrnila nazaj med nizozemske otroke z enako pogostostjo. Kmalu po tem se je brezglutenska dieta začela pojavljati v večih zapisih med takratnimi strokovnjaki iz sveta medicine.

Vendar se bile diagnoze sprva lahko postavljene samo tistim bolnikom z jasnimi simptomi. To so simptomi tipične celiakije, spoznamo pa jo po:
– izrazito hujšanje in težko pridobivanje telesne teže
– pogoste driske
– močno napenjanje v trebuhu
– odvajanje maščob v blatu ( steatoreja )
– slaba krvna slika ( anemija ), predvsem zaradi slabše absorpcije železa
– slabo psihično počutje ( depresija )
– mišična oslabelost

Lahko bi rekli, da je bil to le vrh ledene gore, saj se je v zadnjem obdobju izkazalo, da ima celiakija ogromno netipičnih simptomov, ki se med seboj prepletajo in pri vsakem posamezniku prikazujejo različno klinično sliko. Zato je v zadnjem desetleju opaziti močan porast bolnikov s tipično ali pa netipično celiakijo, saj se z ustreznimi preiskavami lahko pravilno diagnosticira bolezen in predpiše ustrezna brezglutenska dieta.

Ocene strokovnjakov so, da je v razvitem svetu realna slika obolelih za celiakijo 1/100 prebivalca ozirom kar 1% prebivalcev. Kot žal kažejo statistični podatki zadnjih dveh desetletij, so se v nekaterih evropskih državah tej napovedi z ustreznimi in pravočasnimi diagnozami že zelo približali. Po teh podatkih je lahko sklepati, da je bolnikov z atipično in kasneje tudi z latentno celiakijo več, kot s tipično celiakijo.

Ker netoleranca na gluten povzroči poškodbe prebavne cevi in se hranila ne vsrkavajo pravilno in pomanjkanje bistvenih snovi, ki so nujno potrebne za normalno delovanje procesov v telesu, to lahko pripelje do nepredvidljivih posledic in zdravstvenih težav bolnika, saj so simptomi včasih številni, lahko pa tudi zelo zavajajoči.

V zadnjih letih so znanstveniki celiakijo začeli povezovati tudi z nekaterimi drugimi avtoimunimi obolenji, saj se kaže tudi v povezavi z obolenji na kosteh, koži, mišičnimi obolenji in tudi v jetrih.